DEAN FILIPUT
V življenju srečamo ljudi, ki v nas pustijo sled.
Zame je bil to moj oče.
Kot otrok sem ga pogosto opazoval, ko je pomagal ljudem. Takrat še nisem razumel vsega, kar je počel. Videl pa sem nekaj, česar nikoli nisem pozabil – ljudje so prihajali obremenjeni, utrujeni in polni skrbi, odhajali pa mirnejši. V njihovih očeh se je ponovno prižgalo nekaj, kar je bilo ob prihodu skoraj ugasnjeno.
Šele mnogo let kasneje sem razumel, da jim ni podarjal le svojega znanja.
Podarjal jim je svoj čas, svojo prisotnost in iskreno željo pomagati.
Prav on me je naučil, da človeka nikoli ne določa njegova bolečina. Za vsako zgodbo, vsakim strahom in vsako preizkušnjo je človek, ki si želi predvsem eno – da ga nekdo vidi, razume in mu stoji ob strani.
To spoznanje me spremlja še danes.
Zato ni naključje, da sem svojo poklicno pot izbral v zdravstvu.
Vedno sem verjel, da je pomoč človeku eno najlepših poslanstev. Delo zdravstvenega delavca me je naučilo odgovornosti, spoštovanja in mirnosti tudi v najzahtevnejših trenutkih. Kasneje sem delal tudi v vojski, kjer sem se naučil discipline, vztrajnosti in pomena zaupanja. V okolju, kjer so odločitve pogosto hitre in odgovorne, sem še bolj spoznal, kako pomembno je ostati človek.
Čeprav so bile moje življenjske poti različne, jih je povezovala ista želja.
Pomagati.
Ne zato, ker bi moral.
Ampak zato, ker verjamem, da lahko že iskrena prisotnost nekomu spremeni dan, včasih pa tudi življenje.
Ko potrebujem mir, se vedno znova vračam v naravo.
V gozdu, ob šumenju morja ali med sprehodom po hribih se spomnim, kako malo človek v resnici potrebuje, da ponovno najde ravnovesje. Narava ne hiti. Ne obsoja. Ne zahteva popolnosti. Samo je.
In morda bi morali tudi ljudje kdaj dovoliti sebi, da preprosto so.
Danes pri svojem delu združujem vrednote, ki sem jih prejel od očeta, znanje, ki sem ga pridobil v zdravstvu, ter izkušnje, ki so me oblikovale skozi življenje.
Ne verjamem, da lahko nekomu podarim njegovo moč.
Verjamem pa, da lahko ustvarim prostor, kjer jo ponovno odkrije.
Če boste prišli k meni, vas ne bom gledal skozi vaše težave.
Ne bom vas ocenjeval.
Ne bom vam govoril, kako bi morali živeti.
Najprej vas bom poslušal.
Kajti verjamem, da vsak človek nosi svojo zgodbo. In vsaka zgodba si zasluži biti slišana.
Če bo po najinem srečanju vaše srce nekoliko mirnejše, misli nekoliko tišje in korak nekoliko lažji kot ob prihodu, bom vedel, da sem opravil svoje delo.
To je razlog, zakaj sem tukaj.
Ne zato, da hodim pot namesto vas.
Temveč zato, da vas spomnim, da je moč, ki jo iščete, ves čas v vas.
Svetloba je že v tebi. Tu sem, da te spomnim.
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.